Pripovedovalec se v zgodbi spominja življenja svojega izjemnega brata Doodleja. Na jugu v zgodnjih 1900 -ih se rodi fant William Armstrong. Zdravniki od začetka niso verjeli, da bo preživel; med drugimi prirojenimi napakami je imel majhno srce, zaradi česar je bil telesno šibek. Ko pa se je bratu nasmehnil in se sčasoma naučil plaziti, je družina dobila upanje, da je "Doodle" v redu.
Ko je Doodle ostarel, še vedno ni mogel hoditi, zato ga je starejši brat povlekel v majhnem vozičku. Pripovedovalec je bil včasih krut do Doodleja, saj ga je bilo sram in sram, da je imel mlajšega bratca, ki je bil drugačen. Čeprav je pripovedovalcu všeč njegov brat, je še vedno v zadregi, da je bil Doodle pohabljen, zato se je odločil, da ga bo naučil hoditi. Po mesecih prakse sta Doodle in njegov brat svojim staršem, ki sta bila presrečna, pokazala svojo novo sposobnost. Od tega dne naprej pripovedovalec trdo dela Doodleja, da ga nauči bolj napornih dejavnosti, kot so plavanje, tek, boj in plezanje. V tem procesu pripovedovalec navaja svoj ponos kot motivatorja; njegov ponos je bil, da Doodle ni pustil, da bi bil drugačen. Ko se je poletje bližalo koncu, je Doodle le malo napredoval, a ponos njegovega brata je bil prevelik, da bi mu dovolil priznati.
Nekega popoldneva je družina zaslišala nenavaden hrup na dvorišču in Doodle je odhitel ven, da bi našel redkega škrlatnega ibisa, ki je stal na krvavečem drevesu, saj ga je nevihta odnesla s poti. Ptica je sčasoma padla z drevesa in umrla. Iz nekega razloga je imel Doodle globoko povezavo s ptico in jo nameraval pokopati. Naslednji dan so fantje hodili na vsakodnevne tečaje vadbe, vendar je bil Doodle prešibak za vadbo. Ko sta se fantka sredi nevihte odpravila domov, je Doodle zaostal in pozval brata, naj ga ne zapusti. Prežet s ponosom in sebičnostjo je pripovedovalec tekel hitreje, Doodle pa je dohitel. Čez trenutek se je obrnil nazaj, da bi ob grmu našel Doodleja, mrtvega, krvavega in v položaju, ki je spominjal na padlega škrlatnega ibisa.
