"Scarlet Ibis" je zgodba, polna simbolike in pomena. To je povedano po pripovedovalčevih očeh, ko pogleda nazaj na otroštvo in izjemno življenje njegovega mlajšega brata, Doodle. To je zgodba o dveh bratih in kako je ponos ene osebe lahko neverjetna in uničujoča sila.
V zgodbi se pripovedovalec spominja na življenje njegovega izrednega brata Doodle. Na jugu na začetku leta 1900 je rojen fant, ki se imenuje William Armstrong. Zdravniki od začetka niso verjeli, da bi preživel; trpel je iz majhnega srca, med drugimi rojstnimi napakami, zaradi česar je bil fizično šibek. Ko pa se je nasmehnil s svojim bratom in se je sčasoma naučil plaziti, je družina dobila upanje, da bo "Doodle" morda v redu.
Ko je Doodle postal starejši, še vedno ni mogel hoditi, zato ga je njegov starejši brat povlekel v košček. Včasih je bil pripovedovalec Doodle krut, saj se je sram in se mu je bilo nerodno imeti mlajšega brata, ki je bil drugačen. Čeprav pripovedovalec postane priljubljen za svojega brata, je še vedno nerodno, da je bil Doodle poškodovan, zato se je odločil, da ga bo naučil hoditi. Po mesecih prakse, sta Doodle in njegov brat pokazala svojo novo sposobnost svojim staršem, ki so bili presenečeni. Od dneva naprej pripovedovalec Doodle dela nagajivo, da bi ga naučil bolj napornih dejavnosti, kot so plavanje, tek, boj in plezanje. Skozi ta proces pripovedovalec navede svoj ponos kot motivator; to je bil njegov ponos, da Doodlu ne bi pustil, da bi šel drugače. Ko se je poletje približalo svojemu koncu, je Doodle naredil le majhen napredek, toda njegov brat je bil prevelik, da bi ga dovolil.
Nekega popoldneva je družina slišala čudno hrup na dvorišču, in Doodle je zbral zunaj, da bi poiskal redko škrlatno ibis, ki je bil zasidran v krvavem drevesu, ki ga je seveda vihar odprla. Ptica je na koncu padla z drevesa in umrla. Iz kakršnega koli razloga je Doodle imel globoko povezavo s ptico in nameraval je pokopati. Naslednji dan so fantje šli na svoje vsakodnevne vaje za vadbo, vendar je bil Doodle prešibak za vadbo. Ko so fantje odšli domov sredi druge nevihte, je Doodle zaostal in poklical svojega brata, naj ga ne zapusti. Prizadevalo se je z njegovim ponosom in sebičnostjo, pripovedovalec je hitreje odšel, Doodle pa je dohitel. Po nekaj trenutkih se je obrnil nazaj, samo da bi našel Doodleja poleg grmovja, mrtvega, krvavega in v položaju, ki je bil podoben padlim škrlatnim ibisom.
